K Mo a

PRINT vzporedno z imenom datoteke. To je lahko
število med l in 127.

Vsak zunanji priključek (printer, disk-drive, kaseto-
fon) v sistemu ima svojo številko, na katero odgovori.
Številka priključka se uporablja zato, da določimo,

na katerem priključku odpiramo datoteko. Če to števil-
ko izpustimo, bo računalnik poslal podatke na priklju-
ček s številko l, to pomeni na kasetofon.

Tudi ime datoteke lahko izpustimo, toda pozneje v
programu ne smemo klicati datoteke z imenom, če ji
tega nismo dali v OPEN stavku. Če shranjujemo podatke
na kaseto, bo računalnik predpostavil, da je adresa $,
kadar izpustimo številko adrese v READ stavku. Adresa,
ki ima vrednost l odpre datoteke na kasetofonu za
pisanje. Ko zaključimo pisanje, moramo tej adresi

dati vrednost 2. To preprečuje, da beremo podatke po
koncu datoteke, kar lahko povzroči ?DEVICE NOT PRESENT
napako. Pri diskovnih datotekah so na razpolago števil-
ke adres med 2 in 14, druge številke imajo posebne
pomene v.DOS ukazih. Če uporabljamo disk-drive, moramo
določiti številko adrese.

Ime datoteke je string dolg največ 16 znakov ter ga
lahko tudi izpustimo, kadar uporabljamo kasetofon ali
printer. Če izpustimo ime datoteke, bo to avtomatično
programska datoteka, razen če ni dan mod. Sčkvenčne
datoteke odpremo za branje z mod < R (reading), razen
če ne določimo, da bomo datoteko pisali mod < W
(writing).Relativne (REL) in sekvenčne datoteke lahko
uporabljamo le na disketi. Če poskušamo formirati
datoteko preden smo jo odprli, nam javi ?FILE NOT OPEN
napako. Če hočemo odpirati datoteko za branje, ki je
ni na disketi, nam javi ?FILE NOT FOUND napako. Če
odpremo datoteko z imenom, ki že obstaja na disketi,
se izpiše sporočilo FILE EXISTS. Pri datotekah, ki

jih odpremo na kaseti, pa teh sporočil ni; datoteko
lahko napišemo preko podatkov, ki smo jih že shranili,
zato moramo biti pri formiranju datotek na kaseti
previdni.