značilno, da so bile ročne. Posamezne faze dela so se zaključile
same vase, tako da je celotni cikel spominjal na kaskadni slap.
Zahteval je veliko ročnega dela, zato je zlahka prišlo do napak.
Vsaka faza je zahtevala svoj jezik. Pri opredelitvi sistemskih
specifikacij je bilo premalo formalnosti. Uporabljena orodja so
bila zahtevna, vendar nekonsistentna. Verifikacija in vrednotenje

sistema je bilo možno šele na koncu cikla (v fazi testiranja).

Po 1. 1985 so nastale metodologije, ki uvajajo avtomatska
razvojna orodja, se izogibajo ročnemu kodiranju, kjer je to
smiselno, vpeljujejo avtomatsko zasnovo in programiranje.
Pravilnost zasnove preverjajo  računalniško.Današnja gradnja
kvalitetnih sistemov zahteva tolikšno natančnost, da je ročne
metode ne morejo ponuditi. Zato je razumljiva zahteva po izboru
kvalitetne in sodobne metodologije, ki je podprta z avtomatskimi

razvojnimi orodji.

Pojavilo se je več vrst življenjskih ciklov, ki bolje zadostijo
potrebam kot klasični cikel:

— Življenjski cikel z enojno iteracijo. Sem sodi tudi klasični
cikel, vendar danes uporabljajo orodja za izdelavo prototipov,
za avtomatsko zasnovo, generatorje kod, kar je spremenilo

njegovo naravo.

—- Evolucijski življenjski cikel. V tem ciklu nastaja zaporedje
prototipov, ki se bližajo ciljnemu sistemu. Končni prototip
lahko preraste v delujoči sistem.

— Življenjski cikel časovnih omejitev. To je zelo uspešni način
kako vključiti izdelavo prototipov, tehniko SZA, avtomatsko
zasnovo in generacijo kode. Tako je pospešen razvoj, stroški
in riziki razvoja pa so minimizirani.

—- Življenjski cikel hitrih rezultatov. Uporabljan je pri razvoju
enostavnih aplikacij. Ne potrebuje niti formalnih specifikacij
niti zasnove. Uporabljajo ga zlasti v IC.

- Življenjski cikel za razvoj sistemov za podporo odločanju.
Sistem za podporo odločanju pomaga pri boljših poslovnih
odločitvah na določenem področju. Razvijajo jih praviloma upo-

rabniki na inovativen način, brez specifikacij).

ze UD) se