najrazličnejših vrst informacij, kot so n.pr. rutinska poročila
(dnevniki prometa, analitičnih kknjigovodstev, ...), povzetki,
analize in poročila za vodenje, analize "kaj-če" in informacije

za pomoč pri odločanju.

Podatke lahko upravljajo različni podatkovni sistemi. Tudi shran-
jeni so lahko na različne načine. Lahko so porazdeljeni. Pogosto

jih ažurirajo in/ali uporabljajo s pomočjo terminalov in prenosa

podatkov. Drugo izhodišče I.I. je, da se podatki, ki jih
uporabljajo IS, le redko spreminjajo. Entitete (to je vse tisto,
o čemer zbiramo in hranimo podatke), oz. entitetni tipi se ne

spreminjajo, razen v redkih primerih, ko se jim doda kak novi
entitetni tip. Tudi atributi (opisujejo lastnosti entitet), oz.
atributni tipi se le redko spreminjajo. Vrednosti podatkov, oz.
atributov pa se stalno spreminjajo, njihova struktura pa ostaja

nespremenjena, če je bila v času zasnove dobro definirana.

Čeprav so podatki relativno stabilni, pa se procedure, ki te
podatke uporabljajo, pogosto spreminjajo. Zato morajo biti izde-
lane tako, da so maksimalno fleksibilne, ker jih sicer ni mogoče

sproti prilagajati vedno novim potrebam.

Ugotavljamo torej, da se procedure poslovanja hitro spreminjajo.
Podobno velja za računalniške programe, za poslovne procese, za
računalniške mreže, kakor tudi za samo strojno opremo. Pri tem

ostajajo le osnovni podatkovni tipi relativno stabilni.

I.I. običajno definirajo kot tesno povezano množico formalnih
tehnik, ss pomočjo katerih so zgrajeni podatkovno orientirani
informacijski sistemi. To definicijo lahko tudi malo obrnemo:
I.I. je množica avtomatiziranih metod, ki so razširjene v delovni
organizaciji in jih uporabljajo za generiranje pravih informacij

za prave ljudi, ob pravem času in na pravem kraju.

Med razvojne faze I.I. štejemo strateško planiranje  informacij-
skih potreb, analizo poslovnih področij, sistemsko zasnovo in
izdelavo (konstrukcijo) programov. Posebej velja omeniti fazo

vzdrževanja delujočih sistemov,ki je prisotna ves čas življenja