kriterijem kot so: modeliranje poslovnega sistema, strateško pla-
niranje informacij, podatkovno in postopkovno modeliranje, avto-
matizacija sistemske zasnove in izdelave programov, vključitev
uporabnikov v zasnovo in izdelavo prototipov, še posebno pomembna
pa je vključitev poslovodstva, da postavi prioritete in definira
informacijske potrebe, še zlasti za področje podpore odločanju.
Važni so še nekateri drugi aspekti. Tako mora metodologija
zagotavljati uporabo avtomatskih orodij, ki pomagajo pri analizi
in zasnovi, uporabo aplikacijskih generatorjev in jezikov 4.
generacije. Važno je tudi, da metodologija zagotavlja dobro
skrbništvo podatkov in pomoč informacijskim centrom, ki direktno

pomagajo uporabnikom pri njihovem delu z osebnimi računalniki.

2. PROBLEMI RAZVOJA INFORMACIJSKIH SISTEMOV

Veliko je bilo povedanega in napisanega o tem, kaj je narobe z
obdelavo podatkov. V večjih centrih imajo zlasti velike težave s
proizvodnjo aplikativne programske opreme, ki pogosto zaostaja
tudi več let za pričakovanji. (Gradnja večjih sistemov traja
predolgo. Stroški delujočih sistemov so izredno visoki, saj se
profesionalne ekipe pogosto ukvarjajo le Z vzdrževanjem
obstoječih sistemov. Ker se razvijajo aplikacije praviloma brez
sistemskega . pristopa več ali manj neodvisno, je veliko
redundantnih podatkov, ki jih različno ažurirajo. Zato ni redek
pojav, da poslovodstvo ne more dobiti informacij iz računalnika,
čeprav so v njem zbrani vsi potrebni podatki. Problemi pa so še
večji, ko poslovanje zahteva naglo spremembo poslovnih postopkov,
ali uvedbo novih proizvodov oz. storitev. Obdelava podatkov sploh
ne sledi dovolj hitro takšnim spremembam in tako postane ovira ne
pa podpora poslovnemu sistemu. Povedano drugače: razvoj
aplikativne programske opreme ne more slediti dinamičnim, stalnim
spremembam poslovnega sistema. Zato ni čudno, da je znani
ameriški časopis "The Wall Street Journal" potožil: "Glavni
zavori gospodarskega razvoja sta nafta nin razvoj programske

opreme! ''