Teleksov teč ' je prepoznava, da ustrezne enote procesorja izvajajo | želene operacije, notranja vodila za naslove in podat- ke itd. Ta snov sodi bolj v Arhitekturo procesne eno- te. Naloga procesne enote je slepo izpolnjevati ukaze, ki ji jih zadajajo programi. Ko računalnik logično ' vključimo, na določen način poišče program, ki mu vdi- hne življenje. Programom, ki usmerjajo in nadzirajo delovanje računalniškega sistema, pravimo s skupno besedo operacijski sistem. Ta sistem od same vključi- tve računalnika narekuje - procesni enoti delo. Zahte- ve operacijskega sistema (ki ga v končni fazi upravlja človek) lahko izpolnjuje sa- mo s pomočjo drugih enot. Hitri pomnilnik Programi in podatki, ki jih obdelujemo v procesni enoti, morajo nekje bivati (fizično obstajati). Tako kot misel fizično obstaja v mož- ganih, verjetno v obliki ke- mičnih spojin, tudi progra- mi obstajajo fizično v po- mnilniku v obliki različnih električnih napetosti. Kot smo že zadnjič ponazorili, je pomnilnik ogromno polje majhnih škatlic, v katerih so številke zapisane z znaki 1 in 0 (v dvojiškem številč- nem sistemu). Navadno so enice zapisane v obliki na- Terminal in tiskalnik sta naj- pogosteje uporabljani enoti za komuniciranje s sistemom. Terminal lahko opravlja vho- dne in izhodne operacije, ti- skalnik pa navadno le izho- dne. Obstajajo še tiskalniki, ki imajo tudi tastaturo in lah- ko z njih izvajamo tudi vho- dne operacije. 24 petosti 5 voltov in ničle z napetostmi 0 voltov. Tako ima vsaka škatlica navadno osem majcenih predalčkov in v vsakem predalčku je lahko ali 5 V ali 0 V; ali enica ali ničla. Temu majce- nemu predalčku se pravi en bit. Beseda bit prihaja iz angleščine in je okrajšava za Blnary disiT (dvojiška števila). Škatlici iz osmih bi- tov pravijo nekateri po naše zlog, še vedno pa je v upo- rabi angleška beseda byte (bajt). Bit in byte sta osnov- ni enoti informacije v raču- nalnikih. V enem bitu lahko piše samo nič ali ena, v byte pa je že moč zapisati števila med 0 in 255. »Računalni- ška beseda« je paket bitov, ki ga lahko procesor naen- krat prebere. Pomnilnik mu namreč posreduje »bese- do« po skupini žic, ki se jim pravi vodilo. Če ima vodilo 8 žic, lahko hkrati posredu- je procesorju 8-bitno bese- do. Tak računalnik je 8-bit- ni. Besede imajo lahko tudi 16, 32 ali 64 in več bitov; 32-bitno besedo sestavljajo štirje zlogi. Obstajajo tudi procesorji, ki so navzven, denimo, 16-bitni, navznoter pa lahko upravljajo z 32 biti. Da ne bomo preveč zašli od pomnilnika, končajmo najprej to enoto. Obseg hi- trega pomnilnika je lahko različen. Merimo ga v tisoč zlogih. Blok, ki vsebuje 1024 bytov, se imenuje en kilobyte (1KB). Najmanjši mikroračunalniki (ZX81) imajo lahko npr. le 1KB. Starejši miniračunalniki so imeli navadno 64KB. Veliki sistemi so zmogli že več kot 1000KB. No, napredek je šel svojo pot in dandanašnji mikroprocesorji, ki lahko uporabljajo hitre pomnilni- ke prek 16000 KB, niso nič nenavadnega. Hitremu pomnilniku pra- vijo po angleško RAS (Random Access Storage), kar dobesedno prevajamo »pomnilnik z naključnim pristopom«. Čas, v katerem prideš do kateregakoli po- datka, je namreč enak. Uporabljamo še vedno na- pačni naziv RAM pri kate- rem je memory namesto storage. Memory (spomin) pa ni ustrezen izraz, ker je spomin kvaliteta, pomnilnik pa naprava. Moramo še povedati, da pri izključitvi računalnika vsa informacija v hitrem pomnilniku izgine za zme- raj in se je ne da obnoviti. Kadar to ni zaželeno, upo- rabljamo trajne pomnilnike . (ROM - Read Only Memo- ry oziroma pravilneje ROS —- Reand Only Storase). Tak pomnilnik lahko samo čita- mo, zapisovati vanj pa ni mogoče. Obstajajo pa tudi izpeljanke, ki jih je moč za- pisati samo prvič in nikdar več (PROM - Programma- ble ROM), in take, ki jih je moč ponovno zbrisati po posebnem postopku in nato znova zapisati (EPROM — Erasable PROM). Zunanji pomnilnik Če računalnik nima ROM, mora ob vklopu od nekje napolniti hitri po- mnilnik s programi opera- cijskega sistema, pa tudi programe, ki jih napiše uporabnik, je potrebno nekje shraniti. V ta namen se uporablja pomnilni me- dij, ki ohranja informacijo tudi po izklopu. To so nava- dno magnetni diski. Pozna- mo jih več vrst. Ločimo za- menljive in nezamenljive diske. Zamenljivi diski so tisti, ki jih lahko vzamemo iz diskovnega pogona; kot da bi nekaj gramofonskih plošč zložili drugo vrh dru- ge. Nezamenljivi diski so neločljivi od diskovnega pogona. Tečejo v vakuumu in bralna glava ima vzletno- pristajalno področje, kjer miruje, kadar ne bere po- datkov, sicer pa zaradi hi- trosti vrtenja diska »leti« nad površino in bere mag- netni zapis z diska. Plava take nizko nad površino di- ska, da bi tujek, velik kot delec cigaretnega dima, zaoral med glavo in diskom, če bi po naključju priletel tja. Na diskih so shranjene ogromne količine podatkov (nekaj sto milijonov zlo- gov). Ker je to že zelo veli- ka številka, se je za tovrstne pomnilne medije vpeljalo novo merilo: milijon zlo- gov. En milijon zlogov oz- načimo z 1MB (en megaby- te). Diski so veliki in nero- dni za prenašanje. Namesto njih uporabljamo magnetne diskete, ki merijo manj kot list papirja in gre nanje do IMB. Ponekod, a bolj red- ko uporabljajo magnetne trakove. So počasnejši od diskov in sila nerodni, ker jih je treba previjati, kar traja dolgo časa. A nanje gre še več podatkov. kot na diske in primerni so za hra- njenje ogromnih količin po-: dakov, takih, ki jih dolgo. časa ne potrebujemo. Ne- kateri mikroračunalniki uporabljajo kot edini način trajnega pomnenja zapis na magnetno kaseto. več načinov trajnega pomnenja je, a so manj pogosti in jih ne bomo naštevali. Vhodno-izhodne enote Da bi se z računalnikom lahko pogovarjali, potrebu- jemo posebno sredstvo. Ljudje so včasih dopovedo- vali svoje želje s preluknja- nimi karticami, ki jih je či- talnik kartic bral, eno za drugo. Danes čitalnikov skoraj ni: več. Uporabljamo terminale. Terminal je ta- statura kot pri pisalnem stroju, ki jo poganja poseb- na elektronska logika, znaki pa se ne zapisujejo na pa- pir, temveč na zaslon moni- torja (podobno kot TV za- slon). Elektronska logika spreminja zapisane znake v računalniku dojemljivo obliko (številke) in jih poši- lja v stroj. Ko računalnik opravi nalogo in nam želi v odgovor nekaj povedati, 4 pošlje terminalu niz številk, UČELNGUVECILVUURURUVRVVRMUUVLUUlllU ki jih spremeni v črke in številke ter jih zapiše na za- slon. Za zapisovanje uporab- "ljajo tudi tiskalnike. Lahko so matrični, vrstični, marje- tični, laserski... Tiskalnik podobno kot terminal spre- jema nize številk, jih prede- la v znake in jih izpiše na papir. Tiskalniki so v pri- merjavi s pisalnimi stroji izredno hitri, a so še vedno najpočasnejši člen v verigi računalniških naprav. Pri marjetičnem tiskalniku se vrti kolo v obliki marjetič- nega cveta in na vsakem »listku« je po en znak. Kla- divce tolče po znakih in ta- ko piše besedilo. Pri matrič- nem tiskalniku teče glava iz iglic prek papirja. Na dolo- " čenem mestu se sprožijo sa- mo tiste iglice, ki bodo obli- kovale pravi del črke pri prehodu mimo papirja. Vr- stični tiskalnik natisne celo vrsto hkrati. Mimo papirja se vrti trak z vsemi črkami; ko trak brzi mimo papirja, kladivca udarjajo po traku in tako na mah natisnejo celo vrsto. Za komunikacijo s stro- jem. rabijo: še- druge vho- dno-izhodne enote. Ne bo- mo jih več naštevali, razen ene od posebnosti, ki priha- ja. S pomočjo elektronike se lahko s stroji tudi pogo- varjamo. Ko želi računalnik kaj sporočiti, pošlje niz šte- vilk, ki pomenijo črke, elektronska naprava pa jih po posebnih pravilih spre- meni v frekvenčno obliko in odpošlje v zvočnik. Raču- nalnik spregovori. Nasprot- na pot je težja. Človeški glas je zelo zapleteno raz- poznavati in ga spreminjati v črke. To zaenkrat zmore- jo "z zapleteno frekvenčno analizo, in sicer za glas ene- ga samega človeka. Glas ta- ko presnujejo v: številčne kode in jih pošljejo v raču- nalnik. Slišati je zelo vablji- vo, a ta način komunicira- nja s strojem je še vedno stvar prihodnosti. Prihodnjič: Razvoj elek- tronskih tehnologij, ki so zaradi pojava mikroelek- tronike omogočile tako hi- ter napredek: v računalniš- tvu. Kaj so mikroprocesorji in mikroračunalniki?