V —— NIKROELEKTRONIKA — RAČUNALNIŠTVO — INFORMATIKA — ČIP (CHIP) 6 9 mladini Ogtran 14 '% Ko so pred dobrimi tridesetimi leti v ameriški družbi International Bu- siness Machines : (danes svetovno znani in mogočni IBM) izdelali svoj : prvi elektronski računalnik, niti naj- bolj vneti zagovorniki računalništva niso bili prepričani o ekonomski upravičenosti te odločitve. To ni bila le poslovna previdnost, temveč utemeljen dvom. Prvi elek- tronski računalnik je bil drag, ogro- men in povrh vsega nezanesljiv stroj ter velik porabnik električne energije. Nekateri so se spraševali če ga bodo sploh lahko uporabljali, če bo treba nenehno menjavati njegove okvarjene elektronke. Tako je bil ra- čunalnik iz elektronk obsojen na prezgodnjo smrt, še preden je re- snično zaživel. To se je tudi zgodilo, s to razliko, da so postale elektronke le del raču- nalniške preteklosti. Računalništvo je od takrat doživelo silovit razcvet, ki po svoji spektakularnosti presega vsa podobna dejanja iz zgodovine človeške tehnične civilizacije. Glavno vlogo v tej razburljivi in dramatični zgodbi ima elektronski element, ki je osnova modernega mikroelektronskega vezja. Imenuje se tranzistor. Na začetku petdesetih let so elek- , tronke v računalnikih zamenjali tran- zistorji. Računalnik je kljub tej spre- membi ostal digitalna naprava. Tranzistor je bil neprimerno manj- ši, zanesljivejši, cenejši in je porabil manj električne energije; množična proizvodnja računalnikov je bila na pohodu. Zamenjava elektronk s tranzistorji še ni pomenila rojstva sodobnega računalnika, še manj pa mikroraču- nalnika. Moralo je preteči še dobrih deset let, da je prišlo do naslednjega kakovostnega preobrata. Približno tako kot so na mesto elektronk stopili tranzistorji, so. posamezne tranzi- storje, na začetku šestdesetih let, pomanjšali in združili v eno samo in- tegrirano vezje. Od takrat se po- membnost in obsežnost integriranih vezij nenehno veča, tako da so danes nenadomestljiv element ra- čunalniške tehnologije. Če želimo razumeti tehnološke postopke, ki.jih uporabljajo pri izde- lavi integriranih vezij, se oziramo ne- koliko nazaj, na leta, ko ni bilo 9 elek- tronskih. računalnikih ne duha ne sluha... Vemo, da so kovine, zlasti baker in srebro, zelo dobri prevodniki elek- tričnega toka. Nekateri drugi mate- riali električnega toka ne prevajajo — so zelo slabi prevodniki. Za slednje tudi pravimo, da so dobri izolatorji. Izolatorji so povsod okrog nas: papir, steklo, keramika, vosek itd.